Reportaža – svet iz zraka s SelectBoxom

Se bojite višine? Malce ali veliko? Nič ni strašnega na njej. Zadnja desetletja lahko med vsakim izletom po slovenskih hribih opazujete jadralna padala, ki letajo po zraku sem ter tja. Pa vas je kdaj zamikalo, da bi tudi sami preizkusili tovrsten podvig? Nekateri boste dejali, da vas je preveč strah. Druge vas zanima, kakšen je svet iz zraka, pa se kar ne spravite k skoku. Tretji pa ste navdušeni nad vsemi podvigi in komaj čakate, da lahko preizkusite novo adrenalinsko doživetje.

IMG_2793

Ker SelectBox darilni paketi ponujajo celoten spekter doživetij, smo tokrat na lastni koži preizkusili enega izmed njih. Polet z jadralnim padalom! In ne glede na to, ali se navdušujete nad višino in svetom z druge perspektive, ali vas je malce strah, vas vabimo, da si preberete in ogledate, kako smo se imeli. Kakšen je torej polet v tandemu pod okriljem društva jadralnih padalcev Nova Gorica?

Pomiri živce, vse je v redu

Dva dni pred poletom že razmišljam, kako se bom imela. Ne letim prvič, pa tudi zadnjič ne. A malce strahu je vedno prisotnega, ko me čaka nov izziv. Saj veste, človeka je malce strah vsega, česar ni vajen. Strah pred višino? Nagonski seveda. Kaj hujšega pa k sreči ne. A vseeno se moram prepričati, da bo vse v redu. Pomiriti živce. Pokličem Damjana, izkušenega letalca, s katerim bom letela v tandemu. Sprašujem v nedogled – kako je z vetrom, opremo, tekom po hribu, pristankom, kje se srečamo, kam gremo. Po nekaj minutnem pogovoru so moji živci mirni. Damjan leti že 25 let, spada pa tudi med ene izmed prvih Slovencev, ki so pridobili dovoljenje za polete v tandemu. Saj veste, pri SelectBoxu so samo zaupanja vredni ponudniki.

IMG_2923

 

Čaven čaka

V dopoldanskih urah se srečamo na letališču v Ajdovščini. Zrem gor v hrib po imenu Čaven, od koder bomo vzleteli. No, saj ni videti tako visok, si mislim. V resnici je kar visok, a to se izkaže šele kasneje. Odpeljemo se po ovinkasti cesti navzgor v hrib. Damjan, s katerim bom letela v tandemu, je čisto pravi Primorec. Zgovoren, prijeten, vesele narave. Razlaga nama o tem in onem, tem za pogovor med 30 minutno vožnjo ne zmanjka. Poda nama kar nekaj zanimivih informacij o možnostih za izlete v okolici, pa o zgodovini Ajdovščine, o njenem razvoju in tukajšnjih ljudeh. Pripoveduje, da vremenarji vedno napačno izmerijo temperaturo Ajdovščine, pa, kakšni so bili tukajšnji gozdovi med prvo svetovno vojno. Izveva, kdo so ljudje, ki so prava zakladnica znanja, kje se dobro je in s katerih vrhov je najbolje leteti. Pove nama zgodbo o poletih v Rusiji in drugih državah. Ajdovščina je v Sloveniji bojda najboljši kraj za jadralne padalce. Pozimi so ti vrhovi edini, s katerih se da varno in dobro vzletati. Seveda, veter tukaj ne počiva.

IMG_2794

 

Leteči župnik

Med vožnjo opazujem spreminjajoče se oblike dreves. Sprva so gosto zasajena, visoka, vitka. A višje, kot se vzpenjamo, bolj grčasta postajajo debla, drevesa pa nižje rasti. Skupaj tvorijo sliko začaranega gozda, kateri se kar ne morem načuditi. Vprašam, zakaj je gozd tako raznolik. Damjan smeječe se pravi, da dobro opazujeva okolico in da so grčasta drevesa na mestih, kjer burja sunkoma završi skozi gozd. Drevesa se pač prilagodijo, okrepijo debla in postanejo vsa zakrivljena.

IMG_2915

Prispemo na Čaven in srce mi začne močneje biti. Sprehodimo se do vzletišča in ko tokrat pogledam navzdol proti izhodišču, me stisne v trebuhu. Hm, tale hrib je pa v resnici kar visok. Kako visoko bova letela? Na višini približno 1300m, lahkotno odvrne Damjan. No, si mislim … 500 ali 2000m, razlike se boji samo glava. Kot pravijo, ko si enkrat zelo visoko, je vseeno, če si še malce višje. (Ne)varnost je potem samo še ukana uma, ki se želi držati trdno na tleh.

Čakamo na pravi veter. Če bi leteli v popoldanskih urah, bi bil polet lahko mnogo daljši, a dopoldne je vzgonski veter drugačen. Ker čakanje ljudi navadno spravlja ob živce, nama Damjan pripoveduje vedno nove zgodbe, ki me pomirjajo pred vzletom. Zanima me, kako se je začela njegova kariera jadralnega padalca. Začne s pripovedjo o »letečem župniku«. Pred približno petindvajsetimi leti je prišel vaškemu župniku pomagat pri opravilih. Nikakor ni mogel doumeti, zakaj je župnik ves čas pogledoval v nebo in opazoval veter. V nekem trenutku pa mu je rekel – pusti to delo, greva. Vzame jadralno padalo (ki je bilo v tistih časih mnogo drugačno) in gresta na hrib. Tako se je, v spremstvu letečega župnika, prvič srečal z letenjem. Kmalu zatem pa je jadralno padalstvo postalo njegova velika strast.

IMG_2813

 

Sediš kot v domačem fotelju

Kaj vse zajema oprema? Najprej mi Damjan poda velikega pajaca, ki ga oblečem preko svojih oblačil. Kar priročna oprava, če nočeš, da ti prepiha ledvica. Potem je na vrsti čelada, na katero pripnem še kamero. Tako boste še vi videli, kar sem iz zraka videla jaz. Med oblačenjem in pripravo sem deležna še celotne razlage o letenju. Piskajoča naprava po imenu variometer meri spremembe višine – tako bova ves čas vedela, ali se dvigava, ali spuščava. Izvem tudi, kako se je jadralno padalstvo sploh razvijalo. Šele dobro opazovanje in preučevanje zakonov fizike je omogočilo razcvet tega športa. Čas je za preostalo opremo. Na ramena mi nadene naramnice sedeža, ki ga na več mestih zapne z zaponkami. Usedem se na tla, da preizkusiva, ali vse drži in da dobim občutek, kako bom v sedežu sedela, ko bova v zraku. Damjan prime sedež na dveh mestih in me dvigne od tal. Dobro, vse drži in položaj je udoben. Pravi, da naj sedim sproščeno in udobno kot v domačem fotelju. Seveda, si mislim, tako sproščena pa res ne morem biti, če bom 1300m nad tlemi.

IMG_2816

 

Teci, teci, teci

Veter postaja močnejši in čas je, da se pripraviva na vzlet. Razpreva padalo in ga pripneva na sedež. Stojiva na vrhu hriba, jaz spredaj, pilot, kot se reče učiteljem jadralnega padalstva, pa za menoj. Priznam, čakanje na tisti »tri, štiri, teci« je najbolj neprijeten del. Srce mi utripa, diham malce bolj plitko. Sem na preži, opazujem spreminjajoče se sunke vetra na licih. Čakanje traja nekaj minut, zdi pa se dosti daljše. Potem Damjan reče, no zdaj gre pa zares. »Tri, štiri, teci, teci, teci!« In tečem po hribu navzdol. Ko se padalo dvigne, naju sunkoma povleče nazaj, za trenutek izgubim tla pod nogami, pa spet zaslišim »teci, še teci, še moraš teči«. In se poženem naprej, upiram se vzgonu, ki me že vleče navzgor. V nekaj sekundah sva v zraku. To je to? Da, pa nama je uspelo! Zdaj pa se udobno namesti in uživaj. Nekaj trenutkov zmedeno mežikam kot ponorela budilka in lovim sapo. Pogledujem okoli sebe in dojemam, da sva zdaj zares v zraku. »No, sprosti se, ne rabiš se držati za sedež« se mi zasmeji Damjan za mano, ko vidi, da sem po dveh minutah še vedno nekoliko okamnela. Izdihnem, se sprostim, kolikor se pač lahko in začnem uživati.

IMG_2876

 

Kako zelo drugačen je ta svet iz zraka

Gledam svet pod seboj. Tako drugačen je iz zraka. Drugačen kot iz letala. Preprosto drugačen. Občutek tolikšne prostranosti se mi zdi neverjeten. Obožujem to odprtost, ki jo nudijo športi, kjer nisi zaprt v vozilo ali prostor. Ko samo si, v čisto pristnem stiku z okolico. Tokrat kot ptica. Le da ptica ne sedi. Polja se zdijo tako simetrično urejena, pobočja hribov so z zraka drugačna. Ne gre samo za adrenalin, gre za čisti užitek ob opazovanju pokrajine in sveta pod seboj. Zavem se svoje majhnosti v primerjavi z vsemi temi gozdovi in polji. In všeč mi je. Vmes se pogovarjava, razlaga mi o termiki, pa o Pipistrelu pod nama, o spreminjanju pokrajine skozi leta in o letalskih izkušnjah in prigodah. Če se na smrt ne bojite višine, vam pravim, da morate doživeti polet v tandemu. Res ni nič strašljivega ali nevarnega na tem. Ljudje si mislijo, da boš kar padel z neba ali si polomil noge pri pristanku, v resnici pa je vožnja s kolesom čez gnečo v mestu dosti bolj nevarna. Vem, da sem v varnih rokah in zato se lahko naužijem vseh lepot narave in čarov letenja.

IMG_2893

 

Zavrtiva se s hitrostjo 100km/h

Letiva približno 15 minut in že se približujeva tisti beli piki na travniku letališča, ki je kraj za pristanek. Pove mi, da se bova pred pristankom malce zavrtela. Dobro, moj želodec je sicer hudo občutljiv, slabo mi je že na ovinkih. Upam, da bo zdržal. Vrtinčenje pred pristankom poskrbi za spuščanje in možnost pristanka na želeni točki. Zavrtiva se. Prvi krog, drugi krog, moje oči ne ostrijo več, izgubim občutek za število krogov. Pilot za menoj se zasmeji, da se vrtiva s hitrostjo 100km/h! Dobro, mi je že jasno, zakaj ne morem več ostriti. Občutek je podoben prostemu padanju in izvajanju piruet hkrati. Odvrtiva se, vzkliknem od navdušenja in moj želodec se ne pritožuje. Neverjetno, kot vožnja z vlakcem smrti. Še nekaj trenutkov in že je čas za pristanek. Dobim navodila, da bova pristajala »na rit«. Torej jaz na rit, pilot pa na noge. Nekaj trenutkov pred srečanjem s tlemi iztegnem noge naprej in že s sedežem drsim po travniku. Wuhu, pristala sva in strah v meni pravi »preživeli smo!«. Kako brezvezen je ta strah, ki me je že dva dni prej spremljal. Zdaj mu pravim, naj gre spat (strah namreč), kajti oglašal se je po nepotrebnem. In tudi vam povem enako – naj vas ne bo strah, kajti polet z jadralnim padalom je zelo zabavna, varna in nepozabna izkušnja.

Zaupanja vredno Društvo jadralnih padalcev Nova Gorica najdete v ponudbi darilnih paketov SelectBox. Naj bodo vaša darila izvirna in nepozabna, kot so doživetja, o katerih vam pripovedujem. Ponudbo poleta z jadralnim padalom najdete TUKAJ >>

 

Se beremo spet kmalu? Seveda! Prihodnjič gremo raziskovat Poreč, Rovinj in Motovun. Sama romantična mesteca torej.


 

SelectBox je ime za izvirne darilne pakete, ki ponujajo izjemna doživetja in nepozabne izkušnje. Celoten program obsega preko 1800 različnih možnosti, ki jih najdete v 26 različnih darilnih paketih. Vabimo vas k ogledu celotne ponudbe SelectBox, ki jo najdete na spletni strani www.selectbox.si

Pomladni-A_960x395px-–-kopija-1