Reportaža – nepozabne ure v restavraciji Grad Kromberk

Še nikoli nisem doživela takšne celovitosti. Že zgolj ob misli, kako vam dostojno predstaviti izkušnjo pretekle sobote, se mi porajajo vprašanja, če je to sploh možno. Naj vam torej po svojih najboljših močeh orišem doživetje, ki ga ponuja grajska restavracija.

Darilni paketi SelectBox vam nudijo zares ogromno izbire. Med njimi pa najdete tudi izjemne ponudnike, kot je restavracija Grad Kromberk. Že res, da kakovostno in dobro hrano strežejo marsikje. Tudi prijazni ljudje so marsikje. A tukaj so s presežki presenetili na vseh točkah. Človeku pod kožo zlezejo grajski zidovi, ambient, vsaka malenkost, neverjetno prijetno osebje in vsekakor vrhunska jedača in pijača.

Grad Kromberk je bil sezidan v prvi polovici 13. stoletja, vendar pa je bil med obema svetovnima vojnama poškodovan in obnavljan. Danes, kljub naknadnim popravkom, še vedno daje prav poseben vtis. Restavracija je tukaj našla svoje mesto že leta 1982, v notranjosti gradu pa najdete tudi poročno dvorano in muzej. A danes vas peljemo na večurno izkušnjo »Ekstravagantne večerje«. Ponudbo najdete TUKAJ >>

Zunaj je bilo še svetlo, v fontani je žuborela voda in po grajskem parku sta se podila dva razigrana psa. Povzpela sva se po stopnicah in vstopila v restavracijo. Rahlo pridušena svetloba, nežna glasba in prijazen pozdrav. Moja radovedna narava seveda nikoli ne da miru, zato sem si najprej hotela ogledati celotno restavracijo. Prostori so majhni, intimni in neverjetno prijetni. Ves interjer sovpada z grajskim duhom, pa čeprav nobeden izmed predmetov ni »še iz tistih časov«. Pogrinjki naznanjajo jesen, zlato-rumene črte na prtih pa se ob sončnih žarkih, ki sramežljivo kukajo skozi grajska okna, svetijo, kot bi jih kdo narisal.

K mizi naju pospremi chef kuhinje, Aleš Šibav, ki je bil ves čas tudi tisti, ki je vsako jed in vino prinesel k mizi in predstavil izbor. Navadno chefi bolj pozdravijo, morda predstavijo eno jed. A tukaj gostu zares namenijo vso pozornost. Čas je za aperitiv in moja večno zvedava vprašanja. Nežna penina Zelen iz Vipavske doline že nakazuje, da bo to kosilo zares nekaj posebnega. Povprašam po nenavadnih slikah, ki krasijo stene celotnega prostora. Izvem, da so to umetnine slikarja po imenu Aleksander Peca. Zakaj nenavadne? Dobro poglejte fotografije. Slike namreč prikazujejo moderne, ekstravagantne osebe, zvečine naslikane po zgledu slik grofov in baronov. Zares nenavadno, a vsekakor všečno.

Aleš naju povpraša po izbiri jedi. Tukaj namreč vsako jed prilagodijo okusu gosta. Že res, da imate možnost jedi iz jedilnega lista, a vsaka jed je lahko prilagojena vašemu okusu. O tem, kako sestavljajo izbor jedi, malce kasneje. Danes si zaželiva morske hrane. In kakšne so hladne predjedi? Z vsako naslednjo sem bila bolj negotova, katero naj izberem. Kar vse bi! To se tako dobro sliši, da bi morala cel teden prihajati k vam na pokušine. Chef se zasmeji, verjetno je vajen radovednih okusov. »No, če pa želita preizkusiti več jedi, vama pripravimo degustacijske krožnike, kjer bosta lahko preizkusila vsakega po malem«. Odlična ideja!

Naj vam povem, da je v SelectBox paketu »Ekstravagantna večerja« navedeno, da v restavraciji Grad Kromberk prejmete 5-hodni degustacijski meni. A vse je stvar individualnega dogovora. Midva sva izbrala manjše porcije, da sva lahko preizkusila več različnih jedi. In čisto vsaka izmed njih je bila svet zase.

Ravno se zatopim v preučevanje velikega lestenca, ko na mizo že dobiva prvo hladno predjed. Tunin tatarski s črnim sezamom, wasabijem in oljčnim oljem. Topla košarica kruha na mizi je sicer mamljiva, a naju Aleš opozori, naj se raje ne najeva kruha. In še kako prav je imel! Tuna se kar topi v ustih, wasabi ji doda malce ostrine in zaokroži jed. Užitek v hrani, ko si zanjo vzameš čas, in ko predse prejmeš tovrstno fuzijo okusov, kot še sledi, je zares doživetje, ki si ga privoščimo premalokrat.

Prihaja druga jed. Brancin s črno soljo, svežim koprcem, rdečim poprom, limeto in balzamičnim kisom. Videti je kot slika na krožniku. Jed pospremi še hišna malvazija, ki ji Aleš pravi kar »Poletna malvazija« zaradi svežine. Obožujem svež koprc. In kombinacija z brancinom je več kot izvrstna.

Klepetava, opazujeva goste za sosednjo mizo, ki delujejo prav zadovoljni – ravnokar se namreč sladkajo s sladico. Se mi že cedijo sline, ko razmišljam, katera jed je na vrsti sedaj. Predme prispe krožnik s kombinacijo živil, ki je še nisem preizkusila. Rdeči rakci z zmrznjeno malino. Vprašam, zakaj? Ker so rdeči rakci sladki, kislina maline pa uravnovesi jed. In prav zares je tako. Pa še zanimivo je okušati hrustljavo, ledeno malino ob rakcih. Počasi nama postaja jasno, da naju čaka še kar nekaj kulinaričnih presenečenj. K rakcem nama postrežejo z Mavričevo rebulo iz Goriških Brd.

Chef kuhinje Aleš, ki naju streže, pri vsaki jedi, ki jo prinese, predstavi krožnik in smeje odgovarja na tisoč in eno moje vprašanje. Malce se pošali, naju spravi v smeh in poskrbi za res prijetno in sproščeno vzdušje. Naglas priznam, da kljub dejstvu, da sem jedla že marsikje, še nikoli nisem dobila občutka tolikšne dobrodošlosti. Vsaj v restavracijah, ki so znane po vrhunski kulinariki. Všeč mi je neobremenjenost in ambient, ki ga ustvarja osebje. Nič ne de, če nisem v večerni toaleti. Potrdijo moji domnevi – da si želijo svoje goste sprostiti in jim dati vedeti, da so tukaj predvsem zaradi užitka v hrani. Kakšno olajšanje.

Na vrsti je gof s koromačem, paradižnikom in pinjolami. Celotna jed pa je dimljena z jabolčnim lesom. Dim je še ujet pod velik kozarec, kar jedi doda nekaj dramatičnosti. Privzdignem kozarec, odkrijem jed, prostor zadiši po dimljenem. Vseeno okus ostaja nežen, prijeten, še najmočnejšo aromo imajo pinjole. K posebni jedi spada tudi novo vino. Aleš predstavi oranžno vino Čotar. In res je izvrstno, polnega okusa in, kar je najpomembneje, jedi doda piko na i.

Koliko jedi je že za nama? Štiri. In prihaja peta. Ostrige. Vprašam, če je tudi pri njih kaj posebnega, v odgovor pa prejmem resnico – ja, pri ostrigah pa ni treba nič kaj preveč čarati. So že same po sebi dovolj zanimive. No, vseeno pa so »začarali« krožnik, da je vizualno zanimiv. Ostriga je slastna, tokrat se ne morem upreti, in jo pospremim s tistim toplim kruhkom iz košare, ki nama dela družbo.

Pred prihodom naslednje jedi, pocukam chefa za rokav in ga povprašam, če imajo ves čas zasedeno restavracijo. Pravi, da za vikend sem radi prihajajo Italijani, pogosto gostijo poroke, vedno pa se najde prostor za gurmane. A njihov način dela je butičen. Se mi je zdelo. Le kako bi drugače lahko vsakega gosta obravnavali, kot obravnavajo naju. Pravijo, da jim je ljubše, kadar imajo zmerno število gostov, ki jih lahko postrežejo zares vrhunsko, individualno in v želenem slogu. Čim je restavracija polna, je treba tudi število hodov prilagoditi. Ene stvari se namreč vedno držijo – kakovost hrane ne sme padati. Zato rajši zmanjšajo število hodov, kot da ne bi zadostili najvišjim možnim standardom jedi. Občudujem takšno odločitev. Še posebej danes, ko se marsikdo peha zgolj za dobičkom, ki prepogosto sfiži še tako dobro ponudbo. Tukaj k sreči niso v tej nevarnosti. Glavo in srce imajo namreč na pravem mestu. In gost to čuti. To sem zaznala prvi trenutek, ko sem stopila v restavracijo. In bila je (čisto zares) prevzetost na prvi pogled.

Čas je za naslednjo jed. Ker je celotno kosilo morsko obarvano, je takšna tudi ta jed. Uživam v vsakem grižljaju pregrešno dobre hobotnice, ki je bila kuhana točno 7h na 72 stopinjah Celzija. Saj veste, da je dobro hobotnico težko pripraviti. A tukaj jim je, vsaj kot je videti, uspelo z lahkoto. Krožnik sestavljajo hobotnica z omako iz pora in buče, korenček, kapra, oliva in paradižnik. Slastno!

Celotno kosilo je tukaj pravi obred. Obenem dobiva tudi veliko informacij poučne narave, tako o jedeh, tukajšnjih ljudeh, kulturi, načinu življenja. Pristen klepet, ki se z Alešem razvija tekom obroka, nama daje vedeti, da smo kljub delitvi vlog, najprej ljudje, ki radi spletamo poznanstva. Sedma jed po vrsti so morski tartufi s korenčkom. Postreženi so zgolj z jušno osnovo. Chef naju namreč poduči, da so te školjke polne morske vode. Med kuhanjem se odprejo in spustijo vodo, ki potrebuje zgolj nekoliko jušne osnove in jed je gotova.

K mizi pridejo špageti, ki jih je treba kaj hitro pojesti, da ohranijo pravilno temperaturo. Meni sicer nič mar tista minuta gor ali dol, a po besedah chefa, bi bili Italijani jezni, če ne bi pri postrežbi špagetov upoštevali vsake sekunde. Bodo že vedeli, zakaj. Špageti »ala kitara« so malce bolj groba vrsta testenin, ki odlično popivnajo domačo paradižnikovo omako. Postreženi so z baziliko in surovimi škampi. Čeprav nisva ravno pivca, je že čas, da privoliva v pokušanje novega kozarca vina. Lepa Vida z vinom po imenu Mi je tokrat tista, ki navduši s svojo prijetno aromo. Ko pojem svoje špagete pa ugotovim, da jih očitno že celo življenje pripravljam narobe. Res so bili za vse prste oblizniti.

Naslednja jed pa me je resnično presenetila. Drznila bi si trditi, da je bila nekaj najboljšega, kar sem pokusila, a to je seveda tudi zelo subjektivno mnenje, saj gre za stvar okusa. Čeprav obožujem morsko hrano, priznam, da teh školjk še nikoli nisem videla. Reče se jim kapelunge oziroma »britvice«. So ozke školjke, ki živijo na morskem dnu, v pesku. Aleš poteši še mojo radovednost in mi razloži vse o življenju, lovljenju in pripravi kapelung. Ker živijo v pesku, jih je treba tudi pazljivo pripravljati, da spustijo čim več peska, drugače pač škrta pod zobmi. V vsakem primeru je to jed, ki je zlahka ne bom pozabila.

Kako sestavljate svoje jedi? Odvisno od sezone, vedno upoštevajoč geografsko lego naše restavracije in predvsem glede na svežo ponudbo. Ko grem po nakupih k ribičem in kmetom, vidim, katere sestavine tisti dan dobim. Potem se ustvarjanje šele začne. Torej obratno od tega, kar smo navajeni. Najprej sestavine, potem zamisel. Pogosto se zgodi, da poln idej pridem na grad in skupaj s sodelavci sestavimo ponudbo, ki temelji na »ulovu« tistega dne. To je način dela chefa Aleša. Navdih torej sestavljajo predvsem sveža živila najvišje kakovosti.

Zadiši po meti, kajti naslednji krožnik sestavljata jadranski kalamar in pire z meto. Poleg je še topinambur. Še eno ime, ki ga slišim prvič. »Topi – kaj«, zmedeno vprašam? In prejmem še eno izčrpno razlago, pa še degustacijo za povrh! Topinambur je rastlina, sorodna sončnicam. Njeni gomolji pa so užitni tako surovi kot termično obdelani, navadno se pripravlja kot krompir. Čudim se, da je ne poznam. Batato namreč poznam, za tole pa slišim prvič. Razložijo mi, da žal še vedno ni spoštovana kot jed, čeprav ima mnogo zdravilnih lastnosti. Uspeva ob rekah, le redko jo gojijo in v trgovinah ni ne duha ne sluha o njej. No, mi je že jasno, zakaj je ne poznam. In ker me zanima, kakšna je surova, mi ustrežejo. K mizi dobiva še topinamburjev karpačo z oljčnim oljem. Hrustljavo, všeč mi je. Okus, ki ga razvije na koncu, me spominja na okus konopljinih semen. Pa naj še kdo reče, da vrhunsko kosilo ne more biti še zares poučno obenem! Pokusiva še kozarec Kristančičevega vina Jordano, za katerega se izkaže, da je tokaj z novim imenom. Iznajdljivo!

No, pa sva se pregrizla do sladice. Namenili so nama dve, in obe sta bili tako zelo drugačni od vseh, ki smo jih vajeni. Prva je bila tako dobra, da bi človek še kozarec, v katerem je bila postrežena, pojedel, če bi ga lahko. Sladkala sva se z mousseom iz bele čokolade, aromatiziranim z ajdo, posutim z ajdovimi kokicami in s tablico čokolade z napihnjeno pšenico. Hrustljavo, ne preveč sladko in preprosto popolno. Druga sladica in tudi zadnja jed obenem, je bila seveda pika na i celotnemu kosilu, ki se je prevesilo že v večerjo. Dan sva zaključila s creme caramel, narejeno iz buče in parmezana. Sliši se nenavadno, a verjemite, da je tudi takšna ekstravaganca zares slastna. Sladico so zaokrožili še z desertnim vinom, Verducem iz Goriških Brd.

Dan se je prevesil v večer, midva pa sva zadovoljna, sita in polna navdiha. Z veseljem še malce poklepetava s chefom, preden se posloviva. In tako tudi ta reportaža prihaja h koncu. Verjamem, da se vam sline že hudo cedijo, če ste prebrali, s kakšnimi dobrotami se lahko crkljate v restavraciji Grad Kromberk. Jaz že vem, kaj bom staršem podarila za njuno obletnico poroke. SelectBoxov paket, v katerem bom obkrožila ponudbo Kromberka, da ne bo pomote! Eno življenje imate, ne izpustite možnosti za takšno nepozabno izkušnjo. Ponudbo najdete TUKAJ >>

Se beremo spet kmalu. Naslednjič boste lahko prebirali o poletu z jadralnim padalom! Se še kdo tako močno veseli kot jaz?

SelectBox je ime za izvirne darilne pakete, ki ponujajo izjemna doživetja in nepozabne izkušnje. Celoten program obsega preko 1800 različnih možnosti, ki jih najdete v 26 različnih darilnih paketih. Vabimo vas k ogledu celotne ponudbe SelectBox, ki jo najdete na spletni strani www.selectbox.si